GLASBENI VELIKANI IN INSTITUCIJE
v spominu lokalnega miljeja
Kamnik in njegova neposredna okolica sta milje bogatega glasbenega izročila. V naši knjižnici zbiramo lokalno gradivo iz glasbeno plesnega področja, s posebnim poudarkom na gradivu o Glasbeni šoli Kamnik.
Vabimo vas, da nam pomagate soustvarjati domoznansko zbirko! Gradivo digitaliziramo in vam ga po želji vrnemo. Kontaktna oseba Helena Dakič Prelc.
1. Ferry Souvan (1919-1974)
Ferry Souvan roj. v Volčjem potoku, slovenski besedilopisec, skladatelj, harmonikar. Medobčinski Muzek Kamnik je l. 2019, ob 100-letnici njegovega rojstva pripravil razstavo in zloženko. Ferry Souvan je najbolj znan kot prvi pisec besedil za Ansambel bratov Avsenik. Uspešnice kot so Tam, kjer murke cveto, Večer na Robleku, Na mostu in Pri Jožovcu so njegove stvaritve.
cop. Medobčinski muzej Kamnik
Takole so zapisali na spletni strani muzeja https://www.muzej-kamnik-on.net/razstave/ferry-souvan-100/:
“Ferdinand (pozneje Ferry) Souvan se je rodil 1. maja leta 1919 v Volčjem Potoku. Njegov ded je bil znan ljubljanski trgovec Ferdinand Souvan, ki je podpiral slovenska narodna in trgovska društva. Imel je pet otrok, med njimi tudi sina Leona, ki je prevzel družinski posel in postal lastnik gradu s posestvom v Volčjem Potoku pri Kamniku leta 1882. Leon Souvan se je poročil z nemško Moravko Heleno Sponer, ki je bila dobra poznavalka sodobnih načinov kmetovanja. Helena in Leon sta bila v nenehnem prijetnem sporu: ona je bila vseskozi zagovornica napredka posestva v Volčjem Potoku, njen mož pa je živel predvsem za umetnost. In tako se je v sozvočju oblikoval in nastajal park, ki ga danes poznamo kot Arboretum Volčji Potok.
Ferry je študiral na Poslovni univerzi Luigi Bocconi v Milanu, kjer je najprej diplomiral, pozneje pa tudi doktoriral iz ekonomije. V severnoitalijanski industrijski prestolnici se je lahko spoznal s sodobno zabavno glasbo velikega sveta. V Ljubljano se je vrnil v prelomnem času – leta 1945. Zaradi študija v Italiji je bil sumljiv povojnim oblastem, ki so ga za nekaj časa celo zaprle, vendar mu kakršnega koli sodelovanja z okupatorjem niso mogli dokazati. Tako mu je namesto poslovne kariere v nadaljevanju življenjske poti uspela glasbena.
Po končani vojni se je poročil s Heleno, rodila sta se jima sin Tomaž in hči Barbara. Glasba se je iz hobija spremenila v poklicno pot, ki ga je na srečo tudi izjemno veselila. Ko je sklenil kariero barskega glasbenika, se je kot eden izmed prvih Slovencev podal na podjetniško pot.
Kot je zapisal Marko Kumer v zloženki, » so se v slovensko zavest neizbrisno vtisnila besedila Ferryja Souvana za prve Avsenikove uspešnice, omenimo Tam, kjer murke cveto, Večer na Robleku, Na mostu in številne druge. Neprecenljiv je njegov delež pri porajanju zlate dobe slovenske popevke. Že v petdesetih letih je duhovito priredil nekatere svetovne uspešnice: vsi si še danes popevamo in požvižgavamo Moj črni konj (ne rabi uzde), ki jo je v slovenščini prepričljivo interpretiral Rafko Irgolič. Tudi za zgodnje festivale slovenske popevke je prispeval skladbice kot so Z Mojco plesal bi cha-cha-cha ali Ko bi enkrat še. Kamniku se je poklonil s svingovsko instrumentalno skladbo Deklica iz Kamnika in z besedilom za uspešnico Ansambla Borisa Franka Katrca iz Kamnika.«
2. MELODIJA MENGEŠ
V naši neposredni bližini imamo prvo slovensko tovarno glasbenih instrumentov, ki še danes veliko naših učencev in učiteljev oskrbuje s svojimi inštrumenti.
Varstveni znak Melodije Mengeš iz. l. 1954.
cop. Kamra.si
Zgodba na portalu Kamra, pravi takole:
“Mengeš pa je znan tudi po prvi slovenski in drugi največji evropski tovarni glasbenih inštrumentov Melodija Mengeš. Melodija je imela v najboljših časih do 500 ljudi zaposlenih, ki so delali po dve izmeni. Prodajali so po vsem svetu. Njeni tuji trgi so bili Avstrija, Nemčija, Italija, Avstralija, Kanada, Amerika, povsod tam, kjer so živeli slovenski izseljenci.
Marsikdo še danes doma hrani ali igra na znane harmonike Melodija ali pa tiste, ki jih še vedno izdelujejo vrhunski mengeški mojstri izdelovanja tega najbolj priljubljenega slovenskega glasbila. Žal tovarne danes ni več, tako kot mnogo drugih izjemnih tovarn tistega časa iz bližnje in daljne okolice. Na srečo pa od leta 1995 tradicijo izdelovanja in prodaje glasbil uspešno nadaljuje Melodija glasbila, d. o. o., kjer so nam prijazno pomagali in nam priskrbeli fotografije iz zgodovine.
V stavbi kjer je imela prostore prva tovarna glasbenih inštrumentov Melodija Mengeš je bilo veliko tovarniško poslopje, nekdaj tovarna slamnikov. Prostori tovarne so bili na današnji lokaciji vsaj od leta 1870. Ta letnica je zapisana na portalu vhodnih vrat. In za temi zidovi so v preteklosti uspešno izdelovali slamnike in klobuke. Bila pa je slabo ohranjena in potrebna prenove, preden so bili v njej prostori Tovarne glasbenih inštrumentov Mengeš.
Včasih je na tem mestu stala premožna kmečka hiša, last prednikov slovenskega pisatelja Janeza Trdine, na katerega so v Mengšu zelo ponosni. Hiši se je po domače reklo »pri Drmavovih.« Bila je ena najpremožnejših hiš v Mengšu, a sčasoma so lastniki obubožali.
Leta 1869 je posestvo na javni dražbi kupil Franc Dolenc, učitelj v Mengšu. Njegova hči Marija je nato leta 1880 dve parceli prodala Nemcu Leopoldu Melitzerju, ki se je ukvarjal z izdelovanjem slamnikov. Podrl je staro pritlično stavbo in na njenem mestu sezidal enonadstropno hišo, nasledniki pa so hišo dvignili v dvonadstropno ter sezidali še tri dvoriščne dvonadstropne trakte. Melitzerjeva vdova se je poročila s Stembergerjem in tako je nastalo podjetje Stemberger & Melitzer, ki pa je leta 1936 prodalo celotno zemljišče brez inventarja in strojev Dravski banovini v Ljubljani. Za obnovo in prenovo te zgradbe, v kateri so ustanovili tovarno glasbil, so bila potrebna velika sredstva, zato so najeli posojilo in dela začeli spomladi 1946.
Izdelovanje glasbenih inštrumentov pred letom 1945 v Sloveniji ni bilo prav razvito. S tem so se ukvarjali bolj posamezniki. Leta 1906 je sicer bila poznana ljubljanska delavnica Rudolfa Warbinka, v kateri so izdelovali predvsem klavirje. Izdelovalci harmonik so bili Josip Fleis v Ljubljani, Železnik na Vrhniki in Vaclav Schram v Celju, ki je imel trgovino in delavnico za popravilo glasbenih inštrumentov, kot je napisal dr. Ivan Zobec v reviji Les leta 1956. Lastniki teh obratov so bili Nemci, ki so ob osvoboditvi zapustili našo deželo. Tako je bila z odločbo ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS v Ljubljani leta 1946 ustanovljena Državna tovarna glasbil s sedežem v Mengšu. Temu podjetju se je dodelilo premoženje podjetij Stemberger & Melitzer in Avgust Šušteršič v Mengšu, Warbinek in Fleiss v Ljubljani ter Schramm v Celju. Uprava Tovarne glasbil Mengeš je bila sprva še v Ljubljani, kjer so skrbeli, da se popravi in prenovi hiša v Mengšu.
Po končanih adaptacijskih delih se je uprava Tovarne glasbil Mengeš preselila iz Ljubljane v Mengeš. Podružnice v Ljubljani in v Celju so šle v stečaj, njihovo premoženje pa se je preneslo na Tovarno glasbil Mengeš”.
cop. Muzej novejše zgodovine Slovenije, avtor: J. Mally, 18. maj 1948; vir: Kamra.si
Nadaljnje branje ⇒ https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/melodija-menges-prva-slovenska-tovarna-glasbenih-instrumentov/
